Vsak kamen je drugačen kot mi, ljudje. Vsak je poseben, a smo si enaki v drugačnosti. To je naša skupna posebnost. Kamni imajo med sabo podobno sestavo kot mi, ljudje, a glej ga zlomka, kako drugačni smo si med sabo. Drugačnost prinese življenje. Morda je tako kot mene, tebe nesel tok življenja, ki omogoči trčenje z drugimi usodami. Si opazil, kako so nekateri kamni gladki? Morda so morali trčiti z mnogimi kamni, da je njihova površina zdaj brezhibna…
Med raziskovanjem obale sem naletela na prav poseben kamen in v hipu me je prešinila misel: “ Oh, pa saj ta kamen ima krila!” Dala sem mu ime Krilko, zdaj vam povem, kako je ta krila dobil!
Krilko je preprost kamen, sive barve, srednje velikosti, ovalne oblike. Me razumete? Popolnoma klasičen kamen, po njegovem mnenju celo dolgočasen!
Res,povedal mi je svojo zgodbo:
“Odkar pomnim sebe sem stanoval na tej obali. Nikakor me ni dosegel noben val, da bi me potopil in odnesel v globine morja. Nobena roka se me ni dotaknila, ki bi me zalučala do sončnega zahoda… Nič! Prav nič. En dan se me je skoraj dotaknila roka fantka, a v tistem je rekel: “ne, ta je boljši” in prijel sosednji kamen. Med čakanjem “božje roke”, ki me je navdajalo z nestrpnostjo in celo obupom, sem opazoval preostale kamne. “Kako lepe zelene barve je sosednji” sem zavdihnil ob pogledu na enega, potem pogledam drugega “ta ima celo fosile polžkov in alg… kaj vse je doživel!” Na tretjega sem bil ljubosumen, četrtega bi celo pretepel, če bi se lahko premikal. Najhuje od vsega pa je, da me prav nihče od kamnov niti ni opazil, kaj šele, da bi se pogovarjal z mano!
“Kako neposeben sem!”
Ozrl sem se v nebo, saj sem bil besen nad krivico, ki se mi je dogajala, da sem zavpil: “ Kaj pa jaz? Jaz pa naj bom večno tak? Nebo, mi ne privoščiš nič drugega kot kaplje dežja in burje?
V tistem sem zagledal galebe, kako so z lahkotnostjo leteli nad morjem, delali kroge, se dvigovali in spuščali,… Zavzdihnil sem:” Kako zelo si želim kril!”
V tistem je zapihalo kot že dolgo ne. Kmalu zatem je zagrmelo in prišel je dež. “ No, hvala nebo, kot sem že rekel, samo dež in burjo dobim.” V tistem name pade list drevesa, ki raste ne daleč stran. Prekril je celo mojo površino, da sem komaj dihal!
“No, tega pa še nisem doživel, zdaj še galebov ne bom videl, če mi bo butast list zastiral pogled!” sem godrnjal in potem v solzah dežja zaspal.
Niti ne vem, kdaj sem se zbudil, saj me sonce ni moglo… zaradi lista. Zbudil me je smeh.
“ Haha, poglej ga, tako je grd, da ga je list raje pokril.” je vpil prvi, drugi za njim“ Haha, ja, hvala list, da zdaj vsaj nimam pokvarjenega razgleda”. Tretjega in četrtega niti nisem več slišal, saj sem se popolnoma zaprl vase. Tokrat sem bil hvaležen listu, da me je pokrival in mi dajal vsaj kanček občutka, da nisem sam. “Nisi sam”, zaslišim jasen glas. Najprej sem mislil, da se mi je zmešalo. Nadaljuje se“ Prav si slišal! Ti, pokrit z listom! Ja, ti! Kmalu me boš lahko tudi videl, ko se bo nebo tako odločilo. Ponoči me je naplavilo! Saj veš, polna luna… Dolga pot je za mano in veliko obal sem že doživel, vendar moram reči, da so kamni tukaj na videz lepi, a sila neprijazni.”
Kot da bi se mi kamen odvalil od srca! Eh, kaj pa govorim, saj jaz sem kamen! No, občutek pa je bil tak. Glas nadaljuje:” “Morda še ne vejo, da je prava lepota prijaznost!”
“Zato pa sem kaznovan z listom!” odgovorim.
“Da si pokrit z njim? Zakaj bi bila to kazen?”
“ Ker zdaj nič ne vidim… Včeraj sem bil nesramen do neba, ko sem se pritoževal nad vetrom in dežjem…”
“Eh, tudi jaz sem se kdaj pa kdaj! Važno je, da se zavedaš! To je najlepša lepota lepot! Morda zdaj še ne veš, zakaj te pokriva list, a kmalu se bo razkrilo.”
“Razkrilo?”
“Ja, razkrilo. Povej mi, kakšen si pod listjem?”, me vpraša.
“No, siv, ovalen, srednje velikosti. Dolgočasen.” odgovorim.
“ No, meni ne zveniš dolgočasen, vem pa, kako je biti na svetu dolgo časa. Zadnji polet v morje je bil, ko me je zalučala stara gospa, ki so ji bili šteti dnevi. Slišal sem njene misli: “Blagor tebi, kamen, ker ti je dano, da si lahko na tako lepi zemlji toliko časa.” Sledil je pljusk v morje in že sem bil udan usodi tokov. “, mi pove.
“Kolikokrat pa si bil zalučan?” vprašam.
“ Se niti ne spomnim, mnogokrat. Veliko lukenj in razpok imam po sebi in v sebi, a ravno zato sem poseben.” mi odgovori.
“ Hja, ti si vsaj poseben.” mu zajavkam.
“Tudi ti si, ravnokar in bil si od nekdaj in boš za vedno.” mi pove.
Nekako nisem zmogel tega sprejet v tistem trenutku.
“Sprejel boš, ko boš videl.” mi doda.
Zdrznil sem se!
“Pa saj to je kamen, ki bere misli! “
“Saj sem ti povedal.” mi reče.
Znova se zdrzem.
“Njemu pa res ne smem lagati, ker bo vedel.”, me obišče še ena misel.
“Bolje zate, da ne.”, mi hudomušno odgovori.
Zasmejem se in on tudi. Iz srca sva se smejala, kar nekaj časa.
Sonce je počasi sušilo zemljo in vse nas, ki nas je objel dež. Samovšečnim kamnom so lesk vode odvzeli žarki. List na meni se je dobesedno kuhal. Saj veš, kako smo poleti vroči, ko nas sonce cele dneve greje.
“Če želiš živet resnico, si nehaj lagati, da nisi poseben.” mi reče.
“Bom poizkusil” rečem in nadaljujem:
“Kako sem vesel, da te je gospa zalučala in da so te tokovi prinesli sem. Prvi kamen si, ki se pogovarja z mano”
“Me veseli, da sem prvi, ker glede na zlobne jezike, ki se vijejo okoli tebe, je pametno ne nuditi svojih ušes, ko ti je odvzeta jasnost videnja. “, mi odgovori.
Naj opozorim, da se kamni zelo počasi pogovarjamo. To, kar sem do sedaj povedal, se je dejansko zgodilo v celem dnevu. Nam se nikamor ne mudi.
“Poglej, kako lep zahod” mi reče.
“ Saj se hecaš, kajne?”, mu osuplo odvrnem.
“ Saj res! List! Jaz pa pozabljam! Saj veš, da sem star! Ti ga bom opisal in ga boš videl!”, me potolaži.
Naj povem, da še nikoli nisem videl sončnega zahoda tako barvnega, polnega in lepega kot mi ga je opisal. Prvič sem ga zares videl, do sedaj pa sem ga le gledal.
Ko se je dan prevesil v noč in se je na nebu razgrnilo na tisoče zvezd, mi je povedal, da so to naše sestre. Prvič so se mi zvezde zazdele dosegljive, s svojimi opisi mi jih je tako približal, da sem čutil, kot da bi me prav one božale.
Krhotala sva se pozno v noč. Opisoval mi je svoja popotovanja, svoje izkušnje, svoje pridobitve zmag in porazov.
Na trenutke se mi je zdelo kot da sanjam in čutil ponos, da sem spoznal tako plemenit kamen. Niti se ne spomnim,kdaj sva zaspala, vem le, da nisem želel, da se tista noč konča.
Z jutrom me je prebudilo nešteto glasov kamnov, vendar nobenega nisem jasno slišal. Sem pa zagledal sonce skozi nekakšno mrežo. Sprva sem se ustrašil, če je pajkova!
“ Ni pajkova, prijatelj, pač pa je listje pustilo svoje ožilje in izgleda kot da imaš krilo! Sem ti rekel, da se bo razkrilo!”
Sprva nisem razumel, kaj mi govori, a kmalu zatem je prišla deklica in me pobere s tal: “Tako posebnega kamna pa še nisem videla! Kot da ima krilo! Kako lepo! Kamen, ki si želi leteti.” Je kričala in mahala z mano po zraku, da se mi je skoraj zvrtelo. Prvič sem bil v zraku kot galebi in imel svoje krilo in roka se me je dotaknila in opažen sem bil bolj kot katerikoli drug kamen v tistem trenutku. Igrala se je z mano in ves ta čas sem slišal krohotanje svojega prijatelja. V tistem se deklica ustavi in pobere prav njega. Skupaj sva letela v rokah, tokrat sva bila bližje nebu kot prejšnjo noč. Prvič sem ga videl na lastne oči! In medtem deklica reče:
“Ti pa si modre barve. Kot pravi modreci si razpokan in luknjast. Tebe bom vrnila od koder si prišel!”
Deklica v tistem zamahne z roko in v zraku zavpije prijatelj: “ Prijateljstvo je tisto, kar si si želel. Ko se boš želel pogovarjati z mano, se pogovarjaj s sabo, tako bom za vedno ostal s tabo, če boš ti izbral sebe!”
Ja, daleč ga je zalučala, da je imel čas povedati vse to!
Ko se je prijatelj dotaknil gladine morja, sem zaprl oči, za hip se mi je ustavilo srce in ko sem jih ponovno odprl, sem videl le še kroge valov, ki so se širili iz središča.
“Ti pa ostani tukaj in upam, da bo še kdo videl, kako poseben si.”, mi reče deklica.
Če verjamete ali ne, me je dala točno na isto mesto, kjer sem bil prej. Kakšen otrok, da da vse nazaj na svoje mesto!
Sicer se nisem strinjal niti s tem, da je vrgla prijatelja v morje in da mene ni postavila kam drugam, ali naju celo skupaj vrgla, da bi lahko nadajevala raziskovanje morskih svetov… Ampak v tej žalosti izgube sem sočasno čutil nepopisljivo radost.
Zaželel sem si le kril, a dobil pustolovščino poleta, a ne samo v zrak, ampak v vesolje prijateljstva. In lahktnosti nisem doživel v zraku, ampak večer prej.
Ožilje lista, ki ostaja na meni pa me spominja na vse besede kamna modrosti, plemenitega prijatelja modre krvi. Preko krila se pogovarjam z njim dneve in noči.
Tako! To je zgodba Krilka, ki je doživel nemogoče: postal je leteči kamen. Še nekaj mi je svetoval: Če ti je težko, da srce boli, zapri oči in poleti visoko v nebo. Zapri oči in ne srca, ker jih je lažje ponovno odpreti kot pa srce.